Uvodno opozorilo

Mnenja in stališča objavljena na tej strani so mnenja podpisanih avtorjev in ne odražajo nujno tudi stališč pobudnikov in organizatorja peticije.

Odmevi na peticijo v medijih:

Tema tedna: Drage knjige (Studio City)
Mnenja o zvišanju davka na knjigo (Delo)
Številni podpisniki peticije proti davku na knjigo (Dnevnik, Siol novice)
Farsa slovenskih dnevov knjige (Radio Študent)

Ne zvišanju davka na knjigo (TVS)
Opustiti davek na knjigo (Večer)

Davek, ki združuje in hkrati razdružuje (Delo)

Povezava na druge članke na spletu:
Desant na knjige (Mladina)
Enotna davčna stopnja - smrt knjig? (TVS)
O enotni davčni stopnji za knjige (Sanje, pdf format)

Primerek angleškega razmišljanja o DDV na knjigo (v angleščini)

Preglednica DDV na knjigo v različnih državah (IPA)

V nadaljevanju so objavljena naslednja besedila:
- Basen o slovenskem in angleškem konju - Janko Moder

- Zakaj ničelna stopnja davka na knjigo in tiskano besedo? - iz rubrike Pro & contra (Večer)

- Odlomke iz besedil raziskovalke slovenskega knjižnega trga, dr. Maje Breznik
- Pred nedavnim objavljen članek na temo uvedbe zvišane stopnje DDV urednika Založbe Sanje

*

Janko Moder

Basen o angleškem in slovenskem konju

Srečata se angleški in slovenski konj, vsak s tovorom knjig.

Angleški: Imaš še zmeraj take težave s potjo med ljudi?

Slovenski: Še zmeraj. Napačno sem podkovan, pa žal gospodarju ne morem tega dopovedati. Na kremenitih slovenskih tleh mi spodrkuje, da se utrinjajo iskre, to pa je tudi vse.

Angleški: Mene, hvala Bogu, ne obremenjujejo dodatne nepotrebne preobtežbe, ne zahodni fronki, ne vzhodni kuluki, ne domači davek. Tako lažje diham in porazdelim več blaga.

Slovenski: To bi najbrž tudi meni pomagalo, pa se gospodar boji zamere, če bi se uprl davku.

Angleški: Prazen izgovor. Moj in tvoj gospodar sta sicer v isti državni konjušnici, vendar imata proste roke pri izbiri in opremi tovora.

Slovenski: Moj po stari slovenski navadi cinca in išče fizično enakost tam, kjer je potrebna razsodna prilagojenost razmeram. Tudi tukaj in danes so namreč potrebne korajža Trubarja, Dalmatina in Krelja, podjetnost Slomška, Prešerna in Linharta, iznajdljivost in udarnost, ki včasih prinese v dunajski parlament kakšno culico slovenskih knjig ali v Cankarjev dom skliče protestno zborovanje za slovenski jezik, da se kremeniti Slovenci ogrejejo tudi za domači vokalizem, drugače bomo kmalu z vsemi štipendijami in šolanji skrbeli le še za tujo učenost in bo slovenski knjižni jezik kmalu spet zaostal, pa čeprav so ga prevajalci, pisatelji in pisci v zadnjem stoletju izbrusili v poslušno orodje za najzahtevnejše naloge.

Angleški: Poglej, midva to veva, tvoj gospodar se pa še ne more odločiti in išče nekakšne ovinke.

Slovenski: Treba ga je prepričati, da je obdavčitev slovenske knjige eden od nadležnih kamnov na njeni poti med ljudi, zato naj ga mirno preskoči, saj je pri nas veliko bolj kritično na primer splošno stanje jezika, duha in slovenske kulture. V resnici je namreč treba ljudi bolj ogreti za domovinsko idejo, pri kateri pa ravno jezik igra eno najusodnejših vlog. Kdo nam more biti sicer porok, da ne bodo zadnji kremeniti Slovenci že v štihovsko predvidljivi prihodnosti prebirali ne le v prvih Brižinskih spomenikih, temveč tudi v zadnjih brezbríženskih: »Če bi naš ded ne grešil, bi lahko še danes lepo zložno živeli kot enakopraven narod…«

Nauk: Poskrbimo, da se to ne bo zgodilo.

Cankarjev dom, 22. maja 2006

*

Zakaj ničelna stopnja davka na knjigo in tiskano besedo?

- Ker je davek na slovensko knjigo, glede na njen pomen za slovensko identiteto, ponižujoče dejstvo,

- ker je to najmanj, kar država dolguje svojim prednikom, ki so ji predvsem s knjigo skozi stoletja omogočali današnjo sedanjost, in obenem najmanj, kar dolguje sedanjim in prihodnjim generacijam,

- ker je davek na tiskano besedo izjemnega pomena za dostopnost izobraževanja in kulture, ter s tem za razvoj jezika in kulture kateregakoli naroda na svetu – za najmanjše narode pa je tudi vprašanje preživetja,

- ker so stroški produkcije in skladiščenja knjig v Sloveniji primerljivi tistim v npr. Veliki Britaniji, poslovni izgledi na trgu, ki dosega velikost delčka enega večjih britanskih mest, pa naravnost nikakršni,

- ker slovenske knjige ni mogoče izvažati,

- ker slovenski trg sodi med največje založniške miniature na svetu,

- ker so naklade pri nas med najnižjimi, slovenska knjiga pa je med najdražjimi v Evropi,

- ker je slovenska knjiga že danes med najbolj obdavčenimi v Evropi,

- ker je izid vsake knjige v slovenskem jeziku tudi ekonomski dosežek,

- ker subvencije, ki jih pisateljem napoveduje država, rešujejo le manjši sklop težav, ki bi jih povzročila uvedba davka na knjigo,

- ker je na svetu preko 6000 jezikov, od katerih jih je 30% neposredno, 90% pa dolgoročno ogroženih,

- ker se tega dejstva in s tem tesno povezanega posebnega pomena davka na tiskano besedo za razvoj družbe zavedajo vsi pomembni narodi: ničelno stopnjo za tiskano besedo imajo že 140 let Angleži – imajo pa jo tudi Norvežani, Irci, Poljaki, v svetu pa npr. Koreja in Tajska – katerih strmemu gospodarskemu razvoju se čudijo ekonomisti. Švica z 2,4%, Luksemburg s 3%, Španija, Grčija in Italija s 4%, Francija s 5,5%, Nizozemska in Belgija s 6%, Češka s 5%; med najvišjimi je Nemčija s 7%. Celo svetovni ekonomiji imata do knjige poseben odnos: Japonska s 5%, ZDA z 1% do 7%,

- ker je torej jasno, da sedanji 8,5% davek ni le izjemno visok in krivičen do slovenskega naroda, pač pa izraža tudi visoko stopnjo latentne suicidnosti Slovencev,

- ker je 20% davčna stopnja na zvočne nosilce v borih dveh letih od uvedbe že skoraj v celoti uničila slovensko glasbeno založništvo in zvočne knjige,

- ker torej napovedani 20% davek pomeni politični in kulturni samomor par excellance,

- ker slednjemu vse zgovorneje pritrjujejo izkušnje na Slovaškem,

- ker obstaja dokazljiv in preverljiv korelat med ničelno stopnjo ter pismenostjo, izobraženostjo, samozavestjo jezikovne skupine in njeno ekonomsko močjo; ker z njo rasteta tako kulturna kot tudi gospodarska samozavest in moč naroda,

- ker je želja vsakega ekonomista zagotoviti tako družbo, v kateri nemoteno živita in se razvijata izobraževanje in kultura,

- ker se bo, po mnenju najuglednejših svetovnih teoretikov, prav na področju izobraževanja odvijala zadnja in najvišja faza tekmovanja med nacionalnimi ekonomijami,

(iz rubrike Pro & contra, 29.5.06, Večer)

Dan za knjigo brez DDV - presežena vsa pričakovanja! VEČ

Studio City: Tema tedna: Drage knjige (Mićo Mrkaić in Rok Zavrtanik)

Javna tribuna - zaustavimo kulturni suicid!

22. maja je bila v Cankarjevem domu javna tribuna PETICIJA PROTI DAVKU NA KNJIGO.
Prva javna predstavitev odmevne peticije vladi in parlamentu Republike Slovenije je pomembno utrdila prepričanje in odločenost prisotnih glede nujnosti uvedbe ničelne stopnje davka na slovensko tiskano besedo.

Prireditev, ki jo vodil pisatelj Slavko Pregl, se je pričela z imenitno basnijo Janka Modra, ki jo je starosta slovenskih književnikov napisal posebej za to priložnost (preberite v rubriki "Mnenja in izjave")

Nastopili so pesnik Milan Dekleva, pesnik Andrej Rozman-Roza, pisateljica dr. Katarina Marinčič, Vilenka Bizjak (Knjižnica Otona Zupančiča), direktor Prešernove družbe - Matjaž Bizjak, direktorica založbe in knjigarne Libris - Alojzija Zavnik, pesnica Barbara Korun, akademik prof. dr. Matjaž Kmecl, prof. dr. Miran Špelič - vodja založbe Brat Frančišek, predsednica Društva slovenskih založnikov - Tanja Tuma, predsednik Strokovnega združenja založnikov in knjigotržcev Slovenije Mitja Zupančič, pesnik Iztok Osojnik, prvopodpisnik ter vodja Založbe Sanje - Rok Zavrtanik in drugi.

Sandi Čolnik je med drugim prebral tudi pisne izjave tistih, ki se tribune niso mogli udeležiti: pisateljice in urednice dr. Kristine Brenkove, prof. dr. Martin Žnideršiča, pesnice in raziskovalke dr. Stanislava Repar Chrobákove in drugih.

Posebnega pomena tiskane besede se zavedajo vsi pomembni in uspešni narodi v svetu – mali slovenski trg že v tem trenutku obdavčen z višjim davkom na tiskano besedo kot ga imajo vodilne države v Evropi in svetu (od Velike Britanije, Irske, Švedske, Norveške in Koreje, ki imajo celo ničelno stopnjo, Švice z 2,4%, do Francije, Italije, Amerike, Nemčije in Japonske, ki imajo do največ 7% stopnjo). Prizadevanje slovenske vlade o uvedbi splošne stopnjena tiskano besedo je enako kulturnemu suicidu.

Odlomki iz besedil raziskovalke, dr. Maje Breznik

»A morda koncentracija založništva na horizontalni ravni, na ravni produkcije (i.e. prevzemi manjših založb), ni niti tako zelo pomembna kakor škodljive posledice, ki bi lahko nastale ob koncentraciji moči na vertikalni ravni, na ravni distribucije knjig in prodajne mreže. Še bolj kot doslej bodo namreč drugi založniki odvisni od monopolnega lastnika distribucijske mreže, če bodo hoteli spraviti svoje knjige do knjigarn in do bralcev. Že zdaj stroški prodaje znašajo skoraj 50% cene knjige, v prihodnje pa se lahko ta delež celo poveča. V prihodnosti nas torej nič ne more več presenetiti: okušali in preskušali bomo lahko nove načine komercializacije, ki jih doslej še ne poznamo. A gospodarski prevzemi, monopolne težnje, težnje po višji profitni stopnji, zbijanje produkcijskih stroškov na račun dela in podobno, to so le klasični prijemi kapitalističnega gospodarstva.«
Maja Breznik, »Slovensko založništvo med taylorizmom in onkraj njega«, objavljeno v: Zgubljeno v prodaji, Umco, Ljubljana, 2005.

»Šele ko smo pripeljali v obdelavo podatkov tudi manjše založbe in samozaložnike, se je podoba slovenskega založniškega programa popravila v prid zahtevnejšemu literarnemu in strokovnemu programu. Ta program torej izvajajo skoraj izključno manjše založbe, a ne zato, ker bi bila to njihova »tržna niša«. Majhne založbe opravljajo to delo iz razlogov, ki verjetno niso ekonomski, se pravi, iz kulturnih, intelektualnih, teoretskih ali znanstvenih razlogov, to pa lahko počnejo samo ob podpori države.«

Maja Breznik, »Založništvo«, objavljeno v: Knjižna kultura, UMco, Ljubljana, 2005.

»Za primerjavo lahko vzamemo tudi ugotovitve raziskave dr. Stanislave Repar, ki predstavlja učinke enotne davčne stopnje na Slovaškem. Njena raziskava je pokazala, da je nekaj manjših založb z uglednim in zahtevnejšim programom prenehalo delovati že v prvem letu po vpeljavi davčne reforme. Kar zadeva cene knjig, raziskava ugotavlja, da so se cene knjig zvišale od 10 do 30 odstotkov, četudi se je davčna stopnja za kulturne dobrine povišala le 6 odstotkov. Dr. Vahčič trdi, da se bodo cene knjig povečale za okoli 5 odstotkov, vendar naj bi bilo povišanje davčne stopnje za kulturo v Sloveniji še enkrat višje kot doslej (z 8,5 odstotkov na 20 odstotkov).«

Maja Breznik, Proti-kulturnost in proti-socialnost liberalnih reform (Iz javnega posveta »Kultura na trgu«, Forum 21, Ljubljana, marec 2005)

Prevlada ali preživetje, Rok Zavrtanik

Noam Chomsky se v uvodu v svojo analizo ameriškega boja za prevlado sprašuje, če ni morda že prepozno za nas, če se ne bo morda že kmalu izkazalo, da je sedanja civilizacijska oblika človeka le biološka napaka v razvoju vesolja. Morda se kmalu ne bo več o čem odločati, ker kmalu ničesar več ne bo. Dogajanje v svetu namreč ne kaže, da bi se politiki zavedali, kaj se v svetu v resnici dogaja. Slovenski politiki pri tem ne le niso izjema, pač pa se zdi, da celo odkrito stopajo na čelo boja za prevlado nad kulturo.

Dobro zame

V času, ko pri nas štejejo predvsem še tiste besede, ki so plačane, in ki seveda štejejo toliko, kolikor so plačane, besede, ki vedo kaj je »dobro zame«, odvisno pač od tega, kako močni gospodarski ali politični potenciali stojijo za njimi, se seveda ne zdi ni nič nenavadnega, če želijo Slovenci obdavčiti svoj jezik. Govorijo o enakopravnosti in tržišču – in jezik, ki ga govorijo posamični poslovni in politični interesi, izenačujejo s tistim jezikom, ki je po definiciji brez ekonomskega gibala in s katerim še vztrajajo nosilci omike: domišjija, svoboda, misel; in njene pojavne oblike: literatura, umetnost, filozofija.

Da živimo v času jezika moči, je pač jasno. Tisti, ki je nima, ima pravico molčati. In če si misel dovolimo zapeljati preko dileme slovenske filozofije, ki meditira, razpeta med svetostjo rojstva in svetostjo smrti: naše življenje se odvija v pokrajini, kjer je sveta samo še zasebna lastnina, kraljica, vrednota vseh vrednot.

Svetovni rekord Slovencev

Najbrž ne bo odveč, če spomnimo na izjavo uglednega menedžerja in mednarodnega strokovnjaka za založništvo, Davida Taylorja, ki smo ga založniki ob obisku v Ljubljani pred leti vprašali, kaj bi storil in kako bi ravnal kot direktor slovenske založbe; ni mogel prikriti zadrege ko je odgovarjal: »Ne zamerite, a ne morem si predstavljati ničesar podobnega založniškemu poslu, na tržišču, ki je manjše kot mesto v katerem trenutno živim.« Tolažil nas je z besedami, češ, »obstaja precejšnja statistična verjenost, da bo vaš jezik izumrl. Pričnite otroke učit angleško, tako boste konkurenčni.«

Vse kaže, da so slovenski politiki uganili statistiko in zdaj želijo pospešit takointako neogibne zgodovinske procese. Kako drugače razumeti prizadevanje vlade RS, da vpelje višjo stopnjo davka na knjigo in kulturo? Če bi namero predstavili profesorju, bi najbrž usmiljenje skopnelo, ostala pa bi zgroženost; v tradiciji žlahnega angleškega črnega humorja bi zaključil »to pojasnjuje ugotovljeni suicidni karakter Slovencev«. Tako se svetovni rekord Slovencev odraža v najpomembnejših političnih odločitvah tega naroda .

Britanci se natanko zavedajo moči davka za knjigo, za obstoj in prevlado svojega jezika in kulture: tudi zato so prav Britanci tisti, ki ne le imajo ničelno stopnjo DDV, četudi nikjer drugje v Evropi založništvo ni tako močna gospodarska panoga, ampak so zahtevo po ohranitvi takšne stopnje celo postavili kot pogoj ob vstopu v unijo.

Za razliko od mnogih DANES politično korektnih intelekualcev pri nas, ki si ne upajo »govoriti na pamet«, da ne bi poškodovali politično korektne stvarnosti, ne potrebujemo ekspertiz in vojske preračunavalcev, da bi se zavedali uničujočih posledic, ki jih EDS prinaša za slovenski jezik. Zadostuje kanec zdrave pameti. Za tiste Butalce, ki jim najsvetleje gori pamet v buči, pa naj zadostuje izkušnja na Hrvaškem in Slovaškem, ki sta knjigo privedli na rob uničenja. Če jih tudi to ne prepriča, naj si pogledajo, kaj je ostalo od glasbenega založništva na Slovenskem, potem ko so naši politiki leta 2004 sprejeli splošno stopnjo na zvočne nosilce.

Nobenega sprenevedanja ne more biti: zvišan davek na knjigo pomeni grob poseg v najbolj občutljive in ranljive osnove kulture in jezika. Vsakršno računčkanje in kupčkanje je tu odveč, je poniževalno. Ali drugače: EDS pomeni direktno nasprotovanje politično opevanim nacionalnim interesom. Strankam, ki ga zagovarjajo, moramo priporočiti, da izraz SLOVENSKO izbrišejo iz svojih insignij.

No, tistim, ki vendarle vztrajamo s svojo glavo (brez S ali L ds nad njo), seveda to ne zadostuje. Ničelna stopnja je za Slovenijo edina »kulturna« stopnja davka za knjigo, najmanjši skupni imenovalec slovenske omike in civilizacije, majhno upanje in obet za prihodnost.

Glasovi prihodnjih generacij ne štejejo
Splošna stopnja pri knjigah lahko prinese dolgoročno le naslednjim akterjem na trgu:

- Monopolnemu založniku, ki se je izgradil v socializmu in ima ta hip že nesramno prevladujoč tržni delež; njegovi menedžerji priznavajo sicer, da bodo kratkoročno beležili dramatično zmanjšanje dobička, a, razumljivo, ne izpostavljajo stranskih učinkov, med katerimi je tudi ta, da bo EDS pomagal prostor očistiti nevšečne konkurence; danes je namreč povsem naravno, da so takšni učinki zaželeni.

- tistim »založnikom«, ki zalagajo predvsem proračunski denar, seveda ob predpostavki, da bodo držale vladne obljube, da ga bodo v prihodnje deležni še v večji meri

- skupni imenovalec omenjenih akterjev z državnimi uradniki pa je bržčas tudi domneva, o kateri je že splošno znano, da bi bilo treba napraviti nekaj higiene med založniki, saj se danes izdaja že prav vse po vrsti, vsekakor več kot tržišče prenese. Maloveč darvinovske maksime Slovencem pač ne bi škodilo.

Prikajšani bomo tisti, ki ostanemo (in dokler ostanemo): več deset manjših založb, avtorji, bralci, in vsi ostali po vrsti: Slovenci in Slovenke. A ne delajmo si utvar: naši glasovi nekaj veljajo le vsakih nekaj let. Glasovi prihodnjih generacij pa tako in tako ne štejejo nič.

Izročilo samozaložnikov

Nikakor se mi ne zdi odveč ob tej priložnosti spomniti, da za ključne korake slovenskega založništva in kulture ni zaslužna nobena institucija, ne v podobi založnika, ne cerkve, pač pa podjetni posamezniki, ki jim današnji ekonomisti zagotovo ne bi odobrili podjetniškega načrta: Primož Trubar, France Prešeren. Kultno in temeljno delo slovenskega jezika in kulture zadnjega stoletja in pol, je nastalo na pobudo avtorja samega: France Pešeren si je drznil tvegati več kot je imel v žepu ter v samozaložbi natisnil svoje, tedaj nikomur potrebne Poezije. Še po smrti so mu merili dolg. In bi mu ga zanesljivo še danes, če bi le lahko kdo imel koristi iz tega, čeprav le EDS.

To, da pesniku Kranjec moj še danes osle kaže, je danes vendar jasneje kot kadarkoli; kaj drugega pa naj bo nebodigatreba, ki nič v žepu nima, nič koristnega za nas ne dela, zraven pa se še visoko nosi?

Geslo Ane Desetnice

Le naivneži se čudijo, da danes isti politiki, ki so pred leti najodločneje zahtevali ničto stopnjo za knjigo, danes stojijo na povsem nasprotnih stališčih, v najboljšem primeru pa sramežljivo molčijo.

Če bi si kaj podobnega izmislili politiki, recimo, v Franciji, bi najbrž dobili jasen, nedvoumen in energičen odgovor. Založništvo v Sloveniji pa je ekonomsko tretjerazredna kategorija, brez zgledne tradicije. Njena stanovska samozavest se oblikuje šele sedaj, v boju zoper apetite monopolne založbe in državne administracije – taiste, ki najglasneje govori o izstopu države iz javne sfere.

Vseeno je morda blizu čas, ko nam ne bo več treba čakati na maj, ali junij, da oživi geslo Ane Desetnice, ki k svojim performansom poziva z jasnim sporočilom: NA ULICE!

knjiga@peticija.si

Design: Boštjan Pavletič
Uredništvo: Založba Sanje
Spletna aplikacija: Spletoholik